Če cerkniški taborniki pomislimo na kočo v Leskovi dolini, se v nas prebudijo lepi spomini … zimovanja, jesenovanja, pomladovanja … izleti na Snežnik, kukanje v bunkerje, gozdni sprehodi … pečenje hrenovk za hišico, urjenje v orientaciji, klepetanje pozno v noč … V zavetju hišice smo ušpičili marsikatero taborniško in tako lažje čakali na toplejše dni, ko smo se lahko preselili v šotore.
Kočico sta žal načela zob časa in moč narave, tako da trenutno pridne taborniške roke skrbijo za njeno obnovo. S skupnimi močmi bomo poskrbeli zanjo. Vsakršna pomoč je zelo dobrodošla.
A tudi obnavljanje koči gradi prijetne spomine …
| Datum delovne akcije | 24.10.2010 |
| Prisotni | Patr, Mare, Limun |
| Kaj smo počeli? | Urejanje prostorov in okolice |
| Dnevnik piše … | Limun |
V petek, 22.10., smo se dokončno dogovorili, da se del »Švicarjev« v soboto dopoldne odpravi v našo kočico v Leskovi dolini.
Po nekaj minutah … ali malo več sva se v soboto, 23.10., zjutraj s Patrom končno dobila pri meni doma. Odpravila sva se najprej do Mareta, ki je vzel s seboj tudi prikolico. Nato smo skupaj na prikolico naložili agregat, ki so nam ga posodili Grahovski gasilci (hvala). Ustavili smo se tudi pri Sokotu, ki nam je posodil akumulator za elektriko. Midva z Maretom sva se v Starem trgu ustavila še na kofetu, avto pa tudi ni ostal žejen. Patr pa se je s kosilnico odpeljal kar naravnost (ni sekal ovinkov) v Leskovo dolino.
Ko sva midva z Maretom dospela na cilj, se je že lepo kadilo iz dimnika. Ko smo raztovorili oba avta, smo kar takoj poprijeli za delo in malo obujali spomine iz zadnjega taborjenja »Švicarjev«. Mare in Patr sta se zapodila v sekret, jaz pa sem lovil kosilnico okoli bajte. Tekanje okoli bajte in dirkanje po sekretu je bilo tako zanimivo in kratkočasno, da smo skoraj pozabili na okrepčilo. Za okrepčilo smo si privoščili pašteto, doručak, ajvar in kruh. Sicer bi si raje privoščili za pod zob kaj toplega, kar bi nedvomno tudi prijalo, vendar z nami ni prišla nobena.
Po okrepčilu smo se odpravili na zabavo … Mare je začel s kurjenjem lesene šare in listja na zunanjem ognjišču, medtem pa sem se jaz boril z notranjima dvema požaroma, da bi ostala pri življenju. Patr pa se je trudil za interventno vodo iz pip v WC-ju. Postopoma je postajala drvarnica večja in večja. Vedno bolj pospravljena je postajala, dokler se ni Mare spustil v boj, ma kakšen boj, mesarsko klanje, z osami (ha ha ha, ste mislili da so bili to polži?). Moram priznati, bile so v premoči, saj jih je bilo veliko, zato je Mare po enem vzgojnem piku potegnil krajšo (kot vedno). Na vratih drvarnice je potrebno kar najhitreje priskrbeti evakuacijski načrt prostora, da bomo vedeli kje je izhod, ker je sedaj zelo velika. Po borbi med Maretom in osami sem sam nadaljeval s pometanjem drvarnice in pospravljanjem pred drvarnico, Mare pa me je opazoval izza vogala. Patr je še vedno odkrival vodo v WC-ju. Medtem je Mare postavil tudi nov WC, ki zdrži maksimalno vsebino 5 kubičnih decimetrov. Patr, ki je od nas najbolj nategnjen (dolg), se je splazil po dveh zvezanih lestvah na streho in odklopil odtrgane sončne panele in jih naposled tudi z Maretovo pomočjo spravil s strehe. Vsi veseli smo se odpravili do novega WC-ja na »foto shooting«. Po slikanju smo še prekosili vse kropive okoli bajte.
Proti večeru, ko se je že počasi temnilo, smo se prestavili v kuhinjo in se malo podkrepili. Mare je sedaj, ko je pojedel svoj obrok, ugotovil, da je z mano nekej narobe in si moram eno babo uštimat, Patr ga je pa takoj popravil, da smo vsi trije na istem …
Priprave za igro GOLFAČ-a so v teku … Za eno metlo smo ugotovili, da ni več dorasla svojim nalogam, zato smo jo deložirali iz pometačice v golfačico. Da bi bil njen izgled primernejši, smo ji iz prelepe pričeske naredili vojaško frizuro in nato glavo na pol. Sedaj je bila popolnoma primerna za novo golfačico.
Ko se je že skoraj stemnilo, sta se vrnila iz Snežnika dva hribolazca iz Vrhnike. Imela sta, kot sta rekla, lep izlet na Snežnik, dokler ju ni pri sestopu z vrha objela megla in sta zgrešila pravo pot. Naposled sta po nekaj urah le našla pravo pot in veselo pokramljala v topli bajti. Izmenjali smo si kontaktne podatke in nato sta se poslovila.
Ko se je kuhal topli obrok, smo dorekli nekaj zadev o nadaljnem žuranju treh generacij. Dogovor: Najprvo bomo pritrdili sušilno napravo nad šporget. Tadrugo omarico z leve bomo popravili, saj jo je izdala hrbtenica. Ob tem načrtovanju nam je končno uspelo … nekej toplega skuhat.
Prišli smo tudi do pomembne ugotovitve, da pumpa za vodo, ki jo poganja štrom, bolje deluje, ko je priklopljena na elektriko. (Mi smo šparovni in smo čakali, da bo pumpa napumpala vodo brez štroma.)
Dobri so bili, me kar trebuh boli od »kosilnice«. Maretu makarončki niso in niso dali miru, tako da se je odločil narediti konec le tem in jih je eventuelno pokončal. Pri tem opravilu pa mu Patr s fotoaparatom ni dal mira, niti za en grižljaj. Med obedom je Mare temu primerno izustil novo kletvico »pi… ti patrna«. Mare se je lotil misije »popravimo omari hrbet« in ni trajalo dolgo, ko nam naredil novo delo, saj je nepredvideno odtrgal VUFER. Po nekaj minutah omare ni več bolel hrbet, sedaj jo bolijo noge (zadnji dve). Fizioterapevta, ki sta pomagala omari pri zdravljenju hrbta, sta pozabila, da pri le-tej vaji trpijo noge. Rešitev… Omare, ki je stala najbolj levo, ne bo več, bodo pa pult in poličke.
Patr se je malo raztegnil in skrbi za večerjo (lovi pajke). Orng večerja bo. Če ni dimnik ometen, so pa vsaj kuhinski vogalčki.
Patr matr je bil zelo »navdušen« nad ugotovitvijo, da se je čista smetišnica iz WC-ja znašla na njegovem pogrinjku, »servietu«. Ko smo debatirali, smo zaslišali po radiu, da smo ŠVICARJI zmagali, pa itak. Sušilnika pa nismo uspeli pritrditi nad šporget, ker nismo imeli pravih vijakov.
Ob 2h bo pa akcija… končevat gremo WC. Naslednja akcija v Leskovi dolini se bo začela s svečano otvoritvijo novega WC-ja.
Še malo pa bomo šli WC prebarvat Wiiiiiiiiii
Po dveh urah končano.(skoraj!!!)
V dveh urah je bil nov WC prebarvan.
Mi mamo se fajn, če vam žal je, al nee,
Nam važno je lee, da imamo se fajn.
Tukaj zbranih se je porajala ideja o novem glasilu z naslovom UPB-jouc.
Predlog za uredništvo glasila:
Urednik: Miki
Akademski atelje: Patr
Dopisnik: Limun
Idejni vodja: Mare
Pa še Maretova cvetka: Z muhe slona narest ni problem, dost težje je iz dreka narest slona.
… in misel strica Patra: Želim, da Limun prevzame elektro inštalacijo in jo porihta kot je bilo pred 40.leti. Daljnovod do Leskove. Mormo bit tiho!!!!…..psssst
Prebudili smo se v novo deževno jutro. Bilo je polno vode in prazen dolgi janez. Pozajtrkovali smo in popili kozarec cole. Ko smo se vračali proti domov, smo odložili sončne celice v Lipsenju pri Majinemu očetu, da jih pregleda in agregat pri Grahovskih gasilcih. Patr je gor ostal nekaj časa dlje, saj je pospravil še nekaj reči, zaklenil kočo in tudi on se je odpeljal proti domu.